Radio Študent, 10. oktober 2014 ― Podtaknjeno pecivo v štruci kruha, puščeno na tleh zagrebške galerije Nova, orisuje smernice po nedavno odprti razstavi Draga umetnost. Stilinovićeva združitev kruha in peciva se veže na izjavo zadnje francoske kraljice Marije Antoanete, ki je na nejevolje siromašnih reagirala: „Če nimajo kruha, pa naj jedo potico.“ Delo Kruh, kolači (za Marie-Antoinette) kaže na nesorazmerje v pojmovanju problema siromaštva, ki je razredno pogojen. Delo v okviru razstave simbolizira ambivalentnost ustvarjanja umetnosti, saj umetnik, ki se na eni strani komaj preživlja, na drugi strani ustvarja luksuzno vrednost. Razstava Draga umetnost "z deli, ki namenoma zabrisujejo odnos med angažiranostjo, samoreferenčnostjo in estetiko", kot navajajo kuratorke v uvodu, se loteva vprašanj avtonomije umetnika in nujnosti umetnosti. Kuratorke kolektiva Kaj, kako in za koga oziroma WHW so razstavo še enkrat poimenovale po delu Mladena Stilinovića, njegovem pismu, naslovljenem „Dragi umetnosti“ iz leta 1999, ki lahko služi kot tekstualni vodnik po razstavi. Poleg vračanja k posameznim umetnikom se kuratorke občasno vračajo tudi k lastnim razstavam, kot v primeru zagrebške različice Drage umetnosti, ki je postavljena že tretjič. Razstavo so WHW izvorno koncepirale za Muzej sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani, kjer je bila predstavljena v znatno obsežnejšem formatu konec leta 2012. V tem času je Drago umetnost gostila tudi londonska galerija Calvert 22, orientirana na promoviranje umetniške scene vzhodne Evrope. Prenos razstave v galerijo Nova je že običajna praksa za mednarodno kuratorsko prakso WHW-ja. Glede na prostorske, finančne in produkcijske zmožnosti ne čudi, da je za razliko od sedemnajstero umetnikov/umetnic, skupin, kolektivov in iniciativ, predstavljenih v Ljubljani, v Zagrebu sodelovalo vsega šest, od katerih so trije predstavili nova dela. Čeprav je Stilinović pismo umetnosti napisal v času, ko je bil političen in ideološki pritisk na umetnost bolj jasen, se izmik